Nikoli, ampak res nikoli v življenju nisem
pomislila, da bi v 21. stoletju lahko trpeli zaradi pomanjkanja inzulina.
Najhuje pa je to, da niti ne gre za pomanjkanje inzulina samega, temveč
pomanjkanje denarja za nakup inzulina. Kam gre ta svet?
Sladkorna bolezen ni nadstandard in ni
posameznikova izbira, temveč je bolezen, ki izbere nas, mi pa se naučimo živeti
z njo. Zakaj po tem takem biti kaznovan z višjimi stroški življenja? Zakaj si
potemtakem moraš dobesedno plačevati za svoje življenje? Hvala bogu živim v
Sloveniji.
ZDA je namreč uvedla visoke cene inzulina.
Sama se tega nisem zavedala, dokler nisem začela pisati tega bloga in slediti
drugim blogerjem na različnih straneh. Vse te informacije so me pretresle.
Inzulin in ostale stvari za zdravljenje sladkorne bolezni, so bile zame
samoumevne. Mi pač to dobimo, to je naša pravica, da lahko živimo. Potem pa
BUM. V Ameriki v 21. stoletju stavkajo in ljudje umirajo zaradi pomanjkanja
inzulina in finančnih težav ob nakupu drugih medicinskih pripomočkov za vodenje sladkorne bolezni. Zakaj? Ker si ga finančno ne morejo privoščiti. Sramota za državo!
Cene ene ampule inzulina v ZDA se gibljejo med $275 - $300. Povprečno jih sladkorni bolnik porabi do 3 ampule na mesec. Obstaja inzulin nižjega cenovnega razreda (WalMart), kateri stane $25 ena ampula. Formula tega inzulina je starejša in slabše učinkovita.
V raziskavi so ugotovili, da sladkorni bolnik v ZDA za vse pripomočke, ki jih potrebuje za vodenje sladkorne bolezni, povprečno mesečno porabi $360 (nima senzorjev in podobnih dodatkov, v nasprotnem primeru vrednosti presegajo $1100). Primerjava je zajela tudi našo sosednjo državo Italijo, kjer prebivalec povprečno za vse pripomočke porabi $19 na mesec.
Žal mi je za vse ljudi, ki so zaradi takšnega
razloga v 21. stoletju umrli. Hkrati pa me je zadela ena misel, na katero nisem
nikoli pomislila. Sama sem svojo bolezen sprejela za svojo življenjsko
sopotnico, ki na mojo žalost nikoli ne bo zahtevala ločitvenega postopka (haha
:D). Nikoli v teh 23. letih pa nisem pomislila, da bi me ta življenjska
sopotnica lahko stala življenja. Vem, smešno. Ampak sama situacij s hipo ali
hiperglikemijami, nikoli nisem jemala kot življenjsko ogrožajočih. Seveda sem
se zavedala, da ima lahko slabo urejena sladkorna bolezen izredno slabe
posledice na moje telo in nadaljnje življenje, vendar nikoli nisem pomislila na
smrt. Na nekaj tako dokončnega. Do sedaj. Vse skupaj mi je dalo misliti.
Vem, da v Sloveniji tudi ne štima vse tako,
kot bi moralo. Včasih sem besna na zavarovalnico. Želim si, da bi bili senzorji
dostopni vsem, ker si jih zaslužimo in, ker jih življenjsko potrebujemo. Hiter
padec sladkorja ponoči, lahko vodi v komo in smrt. Želim si, da nam ne bi omejevali
listkov za merjenje sladkorja v krvi, ker presneto dobro vsi vemo, da si cuker
ne izmerimo samo 4x na dan. Želim si, da ne bi bili tako zahtevni do
datuma natančno, kdaj lahko opravimo dvig in mi vsako leto s tem grenili
poletni dopust. Želim si, da mi ne bi bilo potrebno toliko denarja zapraviti za
vse kreme, obliže in druge stvari. Ampak, mi imamo inzulin na recept. In ne
samo to, dobimo ga toliko, da ga dejansko čez mesec ne more zmanjkati. Tako, da
hvala Slovenija. Kljub vsemu nam naš sistem omogoča ŽIVETI. Nas ne kaznuje, ker
smo zboleli za boleznijo, katere nismo sami izbrali. Včasih enostavno moramo
poiskati dobre stvari v slabih in biti za njih hvaležni.
Več informacij o tem najdete tukaj:
Komentarji
Objavite komentar