Čisto. PosebnA

Sovražim tek. Sovražim tek že od srednje šole in Cooperjevega testa dalje. Nikoli nisem tekla prostovoljno. Potem pa me je pred enim letom prijela ideja, da bi začela teči. In sem res. Kdorkoli trdi, da tek osvobaja, grdo laže. Jaz se nisem počutila popolnoma nič osvobajajoče. Mislila sem, da bom umrla. Anže je rekel:'' Ha ha sem vedel, nikoli ne boš tekla.'' Eto, pa me je zagrabila trma: ''Ti bom že pokazala!'' In začela sem teči. Ne redno, pretekla sem največ 3,5km. Potem pa so se začele težave. S sladkorjem. Vedno sem imela hipo, po teku pa hiper. Spravljalo me je ob živce in moja volja ter trma po teku sta šli v tri krasne. Ja, sladkorna zna biti ''pain in the ass'' . Z letom 2019 pa sem seveda sklenila   novoletno zaobljubo. Prvič bi rada sodelovala na maratonu in pretekla 5km ter dokazala, da sladkorčki tudi zmoremo! Tako je padla odločitev in z Anžetom (mojo moralno spodbudo) sva se prijavila na Mariborski tek, ki bo 7. 9. 20

Pred 15 leti sem dočakala insulinsko črpalko. Moji starši so bili vznemirjeni. Sama pa sem v tistih trenutkih doživljala stisko. Stara sem bila 12 let in priznam, svoje bolezni sem se sramovala. Pogosto sem jo v družbi tudi zamolčala (nespametno, vem). Ko sem izvedela, da gremo čez en teden na edukacijo za življenje z insulinsko črpalko, se mi je podrlo pol sveta. Moja prva misel je bila u sranje sedaj bodo vsi videli, da sem drugačna . Tega aparata enostavno ne bom mogla dovolj skriti. Poleti sem v kopalkah skušala čim bolj skriti sete. Set na trebuhu? Ni šanse! 15 let kasneje jo nosim ponosno, tako črpalko kot tudi senzor. V teh letih je ta pumpica postala moja najboljša prijateljica. Priznam, še vedno jo raje skrijem, kadar se oblečem elegantno. Prav tako jo iz varnostnih razlogov skrivam v službi (delo z mlajšimi otroci). Skrijem jo prav tako tudi na koncertih ali kakšnih večjih prireditvah, ker me je strah, da bi kdo to zamenjal za telefon in jo skušal ukrasti. Vendar se

Poletne počitnice se bližajo in večina nas je že v načrtovanju dopusta. Midva vsaj 2x letno kam odpotujeva in dava možgane na off. Pred potovanjem pa hja... Ko se boste naslednjič vsi tisti, ki nimate sladkorne bolezni pritoževali, kako težko je spakirati, se spomnite na ta članek. Sladkorna bolezen je za potovanje res zahtevna sopotnica. Zapletov nastane več. Prvi se pri meni vsako leto, ampak res vsako leto, pojavi že v prvi fazi. V fazi načrtovanja. Ko odprem omaro in ugotovim, da bi morala po nov dvig pripomočkov. Super. Imam še sploh veljavno naročilnico? Hitro kličem lekarno, kjer mi gospa lepo potrpežljivo razloži, da je naročilnica žal potekla in potrebujem novo. Tako se začne moje dirjanje do zdravnika. Ampak, ko ima hudič mlade, jih seveda ima več, zdravnik je na dopustu in ambulanta ima spremenjen urnik. Seveda je ta trenutek zaprta. Postanem živčna. Vsi so krivi, samo jaz ne. Na koncu mi v zadnjem trenutku vseeno uspe dobiti naročilnico in polovico pripomočkov, kajt

Pomislite kdaj, kateri je vaš prvi spomin? Je to prva igrača, prvi prepir, prvi dan v vrtcu/šoli, prva ljubezen...? Moj prvi spomin… Tema. Kričanje, glas, ki prosi naj ji nekdo pomaga in pokliče rešilca. Zvok sirene. Mrzel občutek po telesu. Prijazen in pomirjujoč glas tuje osebe (reševalca). Tema. Občutek ledenega mrazu   in ljudje v belih haljah.  Nekaj let kasneje, mi je mama povedala, da se je vse to dogajalo davnega leta 1996 na Hrvaški obali. V tem času še moji starši niso imeli pametnih telefonov.   Bil je običajen sončen dan na morju. Oče je plaval v morju, z mamo pa sva jedli kosilo. Nenadoma sem doživela vročinski krč. Pristala sem v bolnici na Hrvaškem. Po treh dneh smo se odločili vrniti v Slovenijo. Počutila sem se bolje, vendar sem ogromno pila. Nenehno sem bila žejna, veliko sem hodila na toaleto. Bila sem bleda in izgubila sem kar nekaj kilogramov, kljub temu, da   sem večino časa pridno jedla. Postajala sem vedno bolj utrujena. Energičen otrok, poln energije