Pomislite kdaj, kateri je vaš prvi spomin? Je
to prva igrača, prvi prepir, prvi dan v vrtcu/šoli, prva ljubezen...? Moj prvi
spomin… Tema. Kričanje, glas, ki prosi naj ji nekdo pomaga in pokliče rešilca.
Zvok sirene. Mrzel občutek po telesu. Prijazen in pomirjujoč glas tuje osebe
(reševalca). Tema. Občutek ledenega mrazu
in ljudje v belih haljah.
Nekaj let kasneje, mi je mama povedala, da se je vse to dogajalo davnega leta 1996 na Hrvaški obali. V tem času še moji starši niso imeli pametnih telefonov. Bil je običajen sončen dan na morju. Oče je plaval v morju, z mamo pa sva jedli kosilo. Nenadoma sem doživela vročinski krč. Pristala sem v bolnici na Hrvaškem. Po treh dneh smo se odločili vrniti v Slovenijo.
Počutila sem se bolje, vendar sem ogromno pila. Nenehno sem bila žejna, veliko sem hodila na toaleto. Bila sem bleda in izgubila sem kar nekaj kilogramov, kljub temu, da sem večino časa pridno jedla. Postajala sem vedno bolj utrujena. Energičen otrok, poln energije in želje po igri, je izginjal. Nenehno sem si želela spati. Teden dni po prihodu nazaj domov, sta se starša odločila, da me vseeno peljeta na urgenco. Takoj ob prihodu so mi izmerili sladkor, ki je znašal 13,0 mmol/l. Sprejeli so me na oddelek. Vsega tega se ne spominjam.
Po nekaj letih, mi je o tem pripovedovala mama s solzami v očeh. Ta dan se je začela njuna nočna mora, iz katere se nista zbudila. V glavi so jima odmevale besede:'' Vaš otrok…diabetes…tipa 1… nedelovanje trebušne slinavke…kronična bolezen…''. Prvič v življenju sta slišala za sladkorno bolezen tipa 1. Polovico zdravnikovih besed nista razumela. V naslednjih 14 dneh se je naše družinsko življenje, ki smo ga poznali in živeli do tega trenutka, obrnilo na glavo. Začela se je edukacija, kako živeti s sladkorno boleznijo tipa 1. Učili so nas, kako mi izmeriti sladkor, dati insulin, šteti ogljikove hidrate… Mami in ati sta imela polno glavo novih informacij, bila sta prestrašena in počutila sta se nemočne. Spraševala sta se, zakaj se je to zgodilo njunemu otroku, ali mogoče obstaja kje kakšno zdravilo, ali nam bo uspelo …. Skušala sta biti pogumna zame, skušala sta prikriti strah in grozo ob vsakem piku z injekcijo. Skušala sta mi pokazati, da zmorem, čeprav sta sama zvečer po tiho jokala.
Ampak veste kaj, 23 let kasneje vam lahko povem, da nam je uspelo. S skupnimi močmi smo se naučili, kako živeti s sladkorno boleznijo. 23 let kasneje sem še vedno oseba s sladkorno boleznijo tipa 1, ampak sem mnogo več kot le-to. Sem magistrica specialne in rehabilitacijske pedagogike, ki svoje življenje s srcem posveča vsem otrokom s posebnimi potrebami. Sem krstna botra prelepi punčki. Sem prijateljica. Sem življenjska sopotnica mojemu predragemu Anžetu.
Nekaj let kasneje, mi je mama povedala, da se je vse to dogajalo davnega leta 1996 na Hrvaški obali. V tem času še moji starši niso imeli pametnih telefonov. Bil je običajen sončen dan na morju. Oče je plaval v morju, z mamo pa sva jedli kosilo. Nenadoma sem doživela vročinski krč. Pristala sem v bolnici na Hrvaškem. Po treh dneh smo se odločili vrniti v Slovenijo.
Počutila sem se bolje, vendar sem ogromno pila. Nenehno sem bila žejna, veliko sem hodila na toaleto. Bila sem bleda in izgubila sem kar nekaj kilogramov, kljub temu, da sem večino časa pridno jedla. Postajala sem vedno bolj utrujena. Energičen otrok, poln energije in želje po igri, je izginjal. Nenehno sem si želela spati. Teden dni po prihodu nazaj domov, sta se starša odločila, da me vseeno peljeta na urgenco. Takoj ob prihodu so mi izmerili sladkor, ki je znašal 13,0 mmol/l. Sprejeli so me na oddelek. Vsega tega se ne spominjam.
Po nekaj letih, mi je o tem pripovedovala mama s solzami v očeh. Ta dan se je začela njuna nočna mora, iz katere se nista zbudila. V glavi so jima odmevale besede:'' Vaš otrok…diabetes…tipa 1… nedelovanje trebušne slinavke…kronična bolezen…''. Prvič v življenju sta slišala za sladkorno bolezen tipa 1. Polovico zdravnikovih besed nista razumela. V naslednjih 14 dneh se je naše družinsko življenje, ki smo ga poznali in živeli do tega trenutka, obrnilo na glavo. Začela se je edukacija, kako živeti s sladkorno boleznijo tipa 1. Učili so nas, kako mi izmeriti sladkor, dati insulin, šteti ogljikove hidrate… Mami in ati sta imela polno glavo novih informacij, bila sta prestrašena in počutila sta se nemočne. Spraševala sta se, zakaj se je to zgodilo njunemu otroku, ali mogoče obstaja kje kakšno zdravilo, ali nam bo uspelo …. Skušala sta biti pogumna zame, skušala sta prikriti strah in grozo ob vsakem piku z injekcijo. Skušala sta mi pokazati, da zmorem, čeprav sta sama zvečer po tiho jokala.
Ampak veste kaj, 23 let kasneje vam lahko povem, da nam je uspelo. S skupnimi močmi smo se naučili, kako živeti s sladkorno boleznijo. 23 let kasneje sem še vedno oseba s sladkorno boleznijo tipa 1, ampak sem mnogo več kot le-to. Sem magistrica specialne in rehabilitacijske pedagogike, ki svoje življenje s srcem posveča vsem otrokom s posebnimi potrebami. Sem krstna botra prelepi punčki. Sem prijateljica. Sem življenjska sopotnica mojemu predragemu Anžetu.
Komentarji
Objavite komentar