Vedno, ko je svetovni dan diabetes, se spomnim na svoje
začetke. Začetki segajo v leto 1996, ko sem dopolnila komaj 4 leta. Na dneve,
ko sem po dnevni sobi hodila sem in tja. V rokah držala prislonjen sprožilec za
vbod (POZOR govorimo o letu 1997, takrat niso bili tihi in majhni ali nežni!). Zbiram
pogum. Tresk! In uspe mi. Prvič se samostojno zbodem in si izmerim sladkor.
Ponosna sem nase. Naslednjič zbiram pogum krajši čas. Dokler zbadanje ne
postane rutina. Ni več strahu. Ni več bolečine. Je samo avtomatika. Tako kot bi
vozil avto. Pač veš kaj moreš, poznaš zaporedje in o tem sploh več ne
razmišljaš. Prideš tudi do te mere, da tako malo razmišljaš in po meritvi
izključiš aparat ter pomisliš:''Kolk sem že namerla?'' Še dobro, da imajo vsi ti
aparati spomin. Tudi leta 1997 so ga imeli.
Na srečo.
Sledi hujša stvar. Injekcija inzulina. Tu zbiram pogum
verjetno ne več ur ampak več dni. In mi uspe. Peče, ker stisnem koliko se da
hitro. V šoli hodim na toaleto in si tam v miru dajem inzulin. Vedno dajem v
nogo. Bojim se trebuh, zelo bojim. Ne bojim se ga par mesecev, ampak let.
Stara sem 12 let in dobim inzulinsko črpalko. Več dni se
jočem in smilim sama sebi. Ker zdaj, zdaj bodo vedeli! Zdaj sem drugačna. Zdaj
ne morem več občasno pred kakim luštnim fantom prikriti, da imam sladkorno
bolezen. Vidi se. Svet se mi podre. Ampak s črpalko je toliko lažje. Zadiham.
Končno lahko goljufam. Ja, puberteta naredi svoje. Črpalka postane medij
goljufije in cukri ponorijo. Zdaj se zbadam v zadnjico. Bojim se trebuha. Šele
pri 20 letih se prvič zbodem v trebuh. In še zdaj pri mojih 30 letih, smo v
letu 2022, zbiram pogum pred vsakim sprožanjem v trebuh. Diham, diham in šele
po par minutah uspešno pritisnem gumb na sprožanje.
Normalno je, da imaš strahove. Normalno je, da jih imaš tudi
po 26 letih sladkorne bolezni. Vsak od nas se bori s svojimi strahovi. Vsaki
strahovi, pa četudi so tako nesmiselni, so resnični in za nas pomembni.
Tehnologija je v teh letih tako napredovala. Neizmerno.
Olajša nam vsakdan in nam naredi življenje kakovostnejše. Včasih seveda dodatno
zakomplicirano.
Upam, da nam prihodnost prinese čim več dobrega, napredka v
tehnologiji in zdravega življenja. Imamo to!
Komentarji
Objavite komentar