En veeelik pozdrav iz moje strani!
Torej zadnje leto me ni bilo slišati. Zgodilo se mi je ogromno stvari in življenjskih prelomnic, a o njih v danem trenutku nisem mogla spregovoriti. To je bil glavni razlog za mojo molčečnost. O dogodkih v zadnjem letu bom pisala v naslednjih člankih.
Odločila sem se, da zdaj res zaštartam blog glede na to, da smo v mesecu ozaveščanja o diabetesu! In sedaj bom v delih objavljala tudi članke, ki sem jih pridno pisala sproti, a nikoli objavila.
Torej pred natanko 1 letom sem dočakala svoj magični plusek. Noro?!?!
Občutki sreče in strahu so kar vreli v meni.
Takoj, ko sva ugotovila, da pričakujeva bitjece, sva skakala in jokala od sreče. Naslednji dan pa me je popadel ogromen strah. Panika. Kako bom zmogla?!?! Moji sladkorji?!? Kaj če ne bo vse v redu z otročkom? Miljon vprašanj...nobenega odgovora. Panika se je povečala, ko sem ugotovila, da sem na začetku jemala antibiotike, ki jih nebi smela. Ginekologinja me je poslala na posvet h genetikom. Tam so dejali, da je možnost škode na plodu skoraj ničelna, ampak mene kot specialnega pedagoga to seveda ni potolažilo.
Prve tri mesece sem kolebala med neizmerno srečo in strahom ter ekstremi težavami s sladkorjem.
Sladkor je nihal od hipoglikemije (1.4mmol/l) pa do 14mmol/l. Prve tri
tedne so bila nihanja ogromna. Po 5.tednu nosečnosti pa so se začele nenormalne
hipoglikemije. To pomeni, da sem prehodila stopnice iz pritličja v 3.nadstropje
(ja nimamo lifta) in mi je sladkor padel iz 8.2mmol/l na 2.7mmol/l...
Nekajkrat sem skoraj izgubila zavest. Bilo je res grozljivo. Bazale sem znižala
za 70%, OH faktor iz 12g pokrije 1 enoto na 14g pokrije 1 enoto.
Nihanja od ekstremnih hip pa do 14mmol/l so bila nekje do 13. tedna nosečnosti. Potem pa se je stanje začelo umirjati v smislu ekstremnih nihanj. Uspelo mi je nastaviti bazalne profile in ugotoviti, koliko si moram dozirati za posamezno hrano. Ampak drage nosečke, da vas razžalostim. Vse to je potrebno prilagajati tedensko skozi celotno nosečnost. Komaj nastaviš, pa se spet vse poruši. To postane pravi šiht! Bazale sem nastavljala na podlagi senzorskih meritev. Nisem delala profilov. Prav tako sem vsak vzela posebej. Nastavitve sem spreminjala sama, seveda sem vse skupaj pokazala diabetologu na mesečnih obravnavah, ampak vsi njegovi predlogi se ponavadi niso izkazali za ustrezne zame. Tudi sam se je strinjal, da sama uspem zvozit boljše, kot kdorkoli. Tako, da mi je dovolil prosto pot s posveti seveda in strokovnimi nasveti.
Problem v teh nihanjih je bil tudi v meni. Vsakič me je zajela panika. V glavi sem si ustvarila črn scenarij in se krivila, da sem otroka poškodovala in, da sem že v štartu slaba mami. Pretočila sem ogromno solz.
V spominu mi je ostala ena ekstremna noč. Tik pred božičem sem ob 4.00
pešačila po ulicah in mrzlično zbijala sladkor ter jokala. Ko danes pomislim na
to si mislim :Tamara res si bila smotana!
Pa ne misliti, da je to bila edina. Sem tudi ob 1 zjutraj gonila sobno kolo in na novo leto pešačila po večerji. Hja... vem... nora...
Ampak hormoni, moj poklic in občutki krivde so naredili svoje.
Po 13. tednu se je stanje začelo umirjati in umirila sem se tudi jaz. Na vseh pregledih je bilo vse super. Plačala sem tudi Nifty, zgolj zaradi tega, da pomirim sebe.
Takrat sva tudi izvedela, da pričakujeva fantka. In tisti trenutek, na nuhalni svetlini, ko sva skupaj prvič videla obrazek najinega bitjeca (3d), sem sklenila, da bom močna in, da bom zanj premagala vse ovire, ki bodo še prišle... In so prišle, bilo jih je ogromno, ampak sem zmogla!
Če si noseča in imaš diabetes, vedi, da nisi edina, ki se sooča s
težavami in strahovi. Prav tako vedi, da imaš v sebi neizmerno moč s katero boš
vse to premagala! Več o tem sledi v naslednjih objavah.
...se nadaljuje...
Komentarji
Objavite komentar