Čisto. PosebnA

Že kar nekaj časa nisem objavila nobenega bloga. Razlog za to je predvsem v pomanjkanju časa. Začela se je šola, nov razred in posledično več dela. Ampak vse to ni edin razlog. Razlog je bil predvsem  v tem, da sem šla skozi zelo težko preizkušnjo o kateri enostavno nisem mogla govoriti. Ja, sladkorna prinese takšne ali drugačne tegobe in včasih je tudi meni težko spregovoriti o njih.  Sedaj sem sprejela situacijo in nadaljujem s svojim življenjem in tako  sem se odločila, da vseeno nekaj o tem zapišem. Naj dvigne roko tisti, ki ob omembi zobozdravnika, začuti slabost in stiskanje v trebuhu… Med njih spadam tudi sama. To je eden izmed razlogov, da sem se jim izogibala, kolikor se je le dalo. Če bi lahko zavrtela čas nazaj, bi redno hodila na preglede in se jim ne bi izogibala kot  ''hudič križa''.  Ampak žal tega ne morem storiti, lahko samo živim s posledicami svojih odločitev. Moja nočna mora se je začela pred natanko enim letom, meseca septembra. Nenado

Nikoli, ampak res nikoli v življenju nisem pomislila, da bi v 21. stoletju lahko trpeli zaradi pomanjkanja inzulina. Najhuje pa je to, da niti ne gre za pomanjkanje inzulina samega, temveč pomanjkanje denarja za nakup inzulina. Kam gre ta svet?  Sladkorna bolezen ni nadstandard in ni posameznikova izbira, temveč je bolezen, ki izbere nas, mi pa se naučimo živeti z njo. Zakaj po tem takem biti kaznovan z višjimi stroški življenja? Zakaj si potemtakem moraš dobesedno plačevati za svoje življenje? Hvala bogu živim v Sloveniji. ZDA je namreč uvedla visoke cene inzulina. Sama se tega nisem zavedala, dokler nisem začela pisati tega bloga in slediti drugim blogerjem na različnih straneh. Vse te informacije so me pretresle. Inzulin in ostale stvari za zdravljenje sladkorne bolezni, so bile zame samoumevne. Mi pač to dobimo, to je naša pravica, da lahko živimo. Potem pa BUM. V Ameriki v 21. stoletju stavkajo in ljudje umirajo zaradi pomanjkanja inzulina in finančnih težav ob nakupu

V zadnjem času veliko sledim   različnim blogerjem po sveti, ki imajo diabetes tipa 1. Tako sem zasledila par novosti, za katere pred tem nisem vedela. Najbolj sta me navdušili dve novosti in sicer Applova ura, ki se poveže z Dexcomovimi senzorji (kar je sedaj na voljo tudi v Sloveniji) in nova inzulinska črpalka t:slim X2, ki pa še žal ni na voljo v Sloveniji. Applova ura in Dexcom senzorji Torej Applove ure omogočajo uporabnikom Dexcoma spremljanje glukoze na zapestju - uri. Stalno spremljanje glukoze se šteje za najpomembnejši preboj pri obvladovanju sladkorne bolezni v zadnjih 40 letih. Tradicionalni standard za spremljanje glukoze (krvnega sladkorja) je bilo merjenje krvi iz prsta. CGM tehnologija pa omogoča kontinuirano merjenje in spremljanje sladkorja skozi cel dan. Omogoča lažje preprečevanje hipoglikemij in hiperglikemij ter dokazano vpliva na boljše vodenje in boljšo urejenost sladkorne bolezni. Trenutno lahko uporabniki brezplačno prenesejo aplikacijo Dexcom Share

In sem se lotila teka. V tem trenutku mi uspe preteči 2,5km brez, da bi se pri tem morala ustaviti, ali bi umirala od prenapora. Preizkusila sem tek v različnih delih dneva, z različnim začetnim stanjem sladkorja, različnim aktivnim insulinom, vnosom OH pred tekom ipd. Moram pa na žalost povedati, da sedaj ne tečem že 7 dni, saj imam operativne posege na čeljusti in zobeh. A o tem več v naslednjem članku. Vse ugotovitve so zapisane za tek, ki traja 15 do 20 min do 3km. Ugotovitve prvih dveh tednov 1.        Jutranji tek Pri meni se je zaenkrat najbolje obnesel jutranji tek. Kadar sem imela sladkor nad 6mmol/l, nisem potrebovala dodatnega vnosa OH pred tekom. Fenomen jutranje zore je poskrbel, da je sladkor ostal med 6 mmol/l do celo 10mmol/l. Če sem se zbudila z nižjim sladkorjem od 6mmol/l, sem zaužila 15 - 20g OH. Po teku se si dozirala insulin za obrok in počakala z obrokom 10minut. Bralka mi je podala tudi lastno izkušnjo tek z začetnim višjim sladkorjem, kjer si o

Letališča so zame drugi najbolj stresen del potovanja. Prvi del je pakiranje vseh naših pripomočkov in upanje, da nisem česa spregledala ter pozabila. Naslednji stres pa je letališče. Ne vem zakaj, ampak vedno me stiska v trebuhu, preden opravim kontrolni pregled. V vseh teh letih potovanja z letalom sem naletela na takšne in drugačne situacije. Vsaka letališča v posameznih državah imajo določena pravila. Nekje so strožja, drugje manj. Vsekakor se moraš zavedati, da nisi edini sladkorček, ki potuje in, da je osebje s to boleznijo seznanjeno. Vedno imej s seboj potrdilo v angleščini, v katerem je zapisano, da si sladkorni bolnik in so opredeljeni medicinski ter drugi pripomočki, ki jih potrebuješ za zdravljenje. Potrdilo ti lahko izda diabetolog. Sama ga vedno slikam in ga imam še na telefonu, v primeru, da bi potrdilo slučajno izgubila. Pripomočke za diabetes imej vedno v ročni prtljagi ! Razen, kadar greš na potovanje za več mesecev, takrat seveda ne moreš vseh medic

Pred dvema letoma sem začela uporabljati senzor za kontinuirano merjenje sladkorja v krvi. Šele takrat sem prvič opazila vzorce svojega krvnega sladkorja pred, med in po jedi oziroma telesni vadbi. Vedno sem imela in še imam problem z fenomenom jutranje zore. Šele ob uporabi senzorja pa sem ugotovila, da gre tudi za posledico mojega zajtrka, ki sem ga pridno papcala zadnjih 10 let – ovsene kosmiče. Skratka, vsakič po zajtrku je moj sladkor strmo narastel. Zamenjala sem zajtrk, tehtala hrano, štela ogljikove hidrate, ampak sladkor je neprestano naraščal.   1,5 ure po obroku pa padel na dokaj dobro območje med 7-9mmol/l. Tako sem se odločila poskusiti in dati insulin 30 do 40 minut pred obrokom. Takrat sem uporabljala insulin Novorapid . In izkazalo se je za dobro odločitev. Ugotovila sem, da se to obnese pri vseh obrokih in ne samo za zajtrk. Torej tudi pri kosilu in večerji. Včasih me je to spravljalo v obup. Kako naj si dam 40minut prej insulin, kadar jemo v gostilni? Kako naj vem

Poletje se je začelo. Temperature so v zadnjih tednih močno narastle in občasno presegle 30 stopinj. Vsi ljudje se moramo seveda zavarovati pred vročino in njenimi posledicami za naše telo. Vse to pa še posebej velja za kronične bolnike – nas cukrčke. Ste v zadnjem času opazili pogostejše hiperglikemije, ki jim niste znali pripisati vzroka? Ste morda opazili pogostejše hipo glikemije, kadar je zunaj vroče? Veliko ljudi s sladkorno boleznijo se spopada s temi vprašanji, mnogi nanje ne poznajo odgovora. Zato sem se odločila tudi napisati tale blog. Sama namreč imam v poletnih dneh veliko težav s hitrimi padci sladkorja in pogostejšimi hipoglikemijami. V poletnih dneh znižam bazalne odmerke in tudi same boluse po potrebi. V največji vročini skušam biti čim manj telesno aktivna. Seveda vedno to ni mogoče (sploh  na dopustu). Temperatura okolja ima velik vpliv na nihanja sladkorja v krvi. Bodite pozorni, še posebej pozorno opazujte svoje sladkorje takrat, ko se temperatura o

Sovražim tek. Sovražim tek že od srednje šole in Cooperjevega testa dalje. Nikoli nisem tekla prostovoljno. Potem pa me je pred enim letom prijela ideja, da bi začela teči. In sem res. Kdorkoli trdi, da tek osvobaja, grdo laže. Jaz se nisem počutila popolnoma nič osvobajajoče. Mislila sem, da bom umrla. Anže je rekel:'' Ha ha sem vedel, nikoli ne boš tekla.'' Eto, pa me je zagrabila trma: ''Ti bom že pokazala!'' In začela sem teči. Ne redno, pretekla sem največ 3,5km. Potem pa so se začele težave. S sladkorjem. Vedno sem imela hipo, po teku pa hiper. Spravljalo me je ob živce in moja volja ter trma po teku sta šli v tri krasne. Ja, sladkorna zna biti ''pain in the ass'' . Z letom 2019 pa sem seveda sklenila   novoletno zaobljubo. Prvič bi rada sodelovala na maratonu in pretekla 5km ter dokazala, da sladkorčki tudi zmoremo! Tako je padla odločitev in z Anžetom (mojo moralno spodbudo) sva se prijavila na Mariborski tek, ki bo 7. 9. 20

Pred 15 leti sem dočakala insulinsko črpalko. Moji starši so bili vznemirjeni. Sama pa sem v tistih trenutkih doživljala stisko. Stara sem bila 12 let in priznam, svoje bolezni sem se sramovala. Pogosto sem jo v družbi tudi zamolčala (nespametno, vem). Ko sem izvedela, da gremo čez en teden na edukacijo za življenje z insulinsko črpalko, se mi je podrlo pol sveta. Moja prva misel je bila u sranje sedaj bodo vsi videli, da sem drugačna . Tega aparata enostavno ne bom mogla dovolj skriti. Poleti sem v kopalkah skušala čim bolj skriti sete. Set na trebuhu? Ni šanse! 15 let kasneje jo nosim ponosno, tako črpalko kot tudi senzor. V teh letih je ta pumpica postala moja najboljša prijateljica. Priznam, še vedno jo raje skrijem, kadar se oblečem elegantno. Prav tako jo iz varnostnih razlogov skrivam v službi (delo z mlajšimi otroci). Skrijem jo prav tako tudi na koncertih ali kakšnih večjih prireditvah, ker me je strah, da bi kdo to zamenjal za telefon in jo skušal ukrasti. Vendar se

Poletne počitnice se bližajo in večina nas je že v načrtovanju dopusta. Midva vsaj 2x letno kam odpotujeva in dava možgane na off. Pred potovanjem pa hja... Ko se boste naslednjič vsi tisti, ki nimate sladkorne bolezni pritoževali, kako težko je spakirati, se spomnite na ta članek. Sladkorna bolezen je za potovanje res zahtevna sopotnica. Zapletov nastane več. Prvi se pri meni vsako leto, ampak res vsako leto, pojavi že v prvi fazi. V fazi načrtovanja. Ko odprem omaro in ugotovim, da bi morala po nov dvig pripomočkov. Super. Imam še sploh veljavno naročilnico? Hitro kličem lekarno, kjer mi gospa lepo potrpežljivo razloži, da je naročilnica žal potekla in potrebujem novo. Tako se začne moje dirjanje do zdravnika. Ampak, ko ima hudič mlade, jih seveda ima več, zdravnik je na dopustu in ambulanta ima spremenjen urnik. Seveda je ta trenutek zaprta. Postanem živčna. Vsi so krivi, samo jaz ne. Na koncu mi v zadnjem trenutku vseeno uspe dobiti naročilnico in polovico pripomočkov, kajt

Pomislite kdaj, kateri je vaš prvi spomin? Je to prva igrača, prvi prepir, prvi dan v vrtcu/šoli, prva ljubezen...? Moj prvi spomin… Tema. Kričanje, glas, ki prosi naj ji nekdo pomaga in pokliče rešilca. Zvok sirene. Mrzel občutek po telesu. Prijazen in pomirjujoč glas tuje osebe (reševalca). Tema. Občutek ledenega mrazu   in ljudje v belih haljah.  Nekaj let kasneje, mi je mama povedala, da se je vse to dogajalo davnega leta 1996 na Hrvaški obali. V tem času še moji starši niso imeli pametnih telefonov.   Bil je običajen sončen dan na morju. Oče je plaval v morju, z mamo pa sva jedli kosilo. Nenadoma sem doživela vročinski krč. Pristala sem v bolnici na Hrvaškem. Po treh dneh smo se odločili vrniti v Slovenijo. Počutila sem se bolje, vendar sem ogromno pila. Nenehno sem bila žejna, veliko sem hodila na toaleto. Bila sem bleda in izgubila sem kar nekaj kilogramov, kljub temu, da   sem večino časa pridno jedla. Postajala sem vedno bolj utrujena. Energičen otrok, poln energije